Kaj so linije valutnih zamenjav?
27. september 2016 (spremenjeno 18. maja 2022)
Linija valutnih zamenjav je dogovor med dvema centralnima bankama o zamenjavi valut. Eni centralni banki omogoči, da pridobi likvidnost v tuji valuti od druge centralne banke, ki to valuto izdaja. To navadno stori zato, ker jo mora posredovati domačim poslovnim bankam. Tako na primer linija valutnih zamenjav z ameriško centralno banko Evropski centralni banki (ECB) in vsem nacionalnim centralnim bankam v euroobmočju (Eurosistemu) omogoča, da od ameriške centralne banke prejmejo ameriške dolarje v zameno za enakovreden znesek eurov. Ti dogovori so že desetletja eden od instrumentov, s katerim centralne banke izvajajo denarno politiko.
Zakaj potrebujemo linije valutnih zamenjav?
V začetku so centralne banke uporabljale linije valutnih zamenjav, da bi financirale nekatere posege na trgu. V zadnjih letih pa so postale pomembno orodje, s katerim ohranjajo finančno stabilnost in preprečujejo, da bi tržne napetosti vplivale na realno gospodarstvo. Tako so dogovori o zamenjavah, ki jih je ECB sklenila po letu 2007, vse bolj namenjeni zagotavljanju likvidnosti v tujih valutah domačim bankam. Ko se razmere na trgu financiranja v določeni valuti poslabšajo, banke zunaj tega valutnega območja težko financirajo svoje naložbe, vezane na to valuto, saj nimajo neposrednega dostopa do tuje centralne banke, ki to valuto izdaja. Toda če ima njihova domača centralna banka vzpostavljeno linijo valutnih zamenjav s to tujo centralno banko, jim lahko zagotovi potrebno likvidnost v tuji valuti, ne da bi morala za to uporabiti devizne rezerve. Tako so na primer med finančno krizo, ki je sledila zlomu banke Lehman Brothers septembra 2008, trgi financiranja zaradi izjemne nenaklonjenosti tveganju povsem presahnili. Banke v euroobmočju so zato s težavo prišle do ameriških dolarjev, ki so jih potrebovale za financiranje svojih dolarskih naložb. Da bi preprečili motnje, ko bi na primer banke morale na hitro prodati finančne instrumente, to pa bi izzvalo zelo velike spremembe v cenah, sta ECB in ameriška centralna banka vzpostavili linijo valutnih zamenjav, s katero ECB/Eurosistem zagotavlja ameriške dolarje bankam v euroobmočju.
S katerimi centralnimi bankami ima ECB sklenjene dogovore o valutnih zamenjavah?
Leta 2011 je ECB skupaj z angleško, kanadsko, japonsko, ameriško in švicarsko centralno banko vzpostavila mrežo linij valutnih zamenjav, ki sodelujočim centralnim bankam omogoča, da druga od druge pridobivajo valute. Od aprila 2020 se te linije valutnih zamenjav uporabljajo za zagotavljanje ameriških dolarjev in švicarskih frankov bankam v euroobmočju ter za zagotavljanje eurov bankam v Združenem kraljestvu.
Po finančni krizi je ECB vzpostavila ureditev, ki omogoča zagotavljanje eurov centralnima bankama Danske in Švedske. ECB je sklenila tudi začasni dogovor, da eure zagotavlja centralnima bankama Madžarske in Poljske kakor tudi centralni banki Latvije, preden se je ta leta 2014 pridružila euroobmočju.
Leta 2013 je ECB sklenila dogovor o valutnih zamenjavah s Kitajsko, saj je ta država sistemsko vse bolj pomembna, pa tudi obseg trgovinske menjave in naložb med euroobmočjem in Kitajsko naglo narašča. Za Eurosistem ta dogovor predstavlja nekakšno likvidnostno varnostno mrežo, ki bankam v euroobmočju utrjuje zaupanje, da jim bo kitajski renminbi še naprej na voljo, tudi če bo trg slabše deloval.
Od takrat smo nove začasne linije zamenjav vzpostavili s številnimi centralnimi bankami po vsem svetu, nekatere linije zamenjav pa so se iztekle.
Seznam obstoječih linij zamenjav
Kako delujejo linije valutnih zamenjav?
V normalnih razmerah se banka v euroobmočju obrne na trg, če potrebuje ameriške dolarje, na primer da komitentu odobri posojilo v dolarjih. A če so stroški financiranja v dolarjih previsoki ali pa je delovanje trga moteno, se lahko obrne tudi na svojo nacionalno centralno banko. V tem primeru ECB pridobi dolarje na podlagi valutnega dogovora z ameriško centralno banko. ECB od svetovne finančne krize izvaja redne operacije povečevanja likvidnosti v ameriških dolarjih, pri čemer banke v euroobmočju povedo, koliko dolarjev si želijo izposoditi po vnaprej določeni obrestni meri. V zameno za dolarje morajo Evropski centralni banki dati kakovostno zavarovanje, katerega vrednost je določena glede na trenutne tržne cene in zmanjšana za ustrezen odbitek. Mnogi od teh valutnih dogovorov služijo predvsem kot varnostna mreža in niso bili še nikoli aktivirani. V skladu s splošno politiko vzdrževanja visoke ravni operativne pripravljenosti ECB redno testira instrumente in orodja denarne politike, s čimer zagotavlja, da jih bo mogoče po potrebi zlahka in varno uporabiti.
Zadnje spremembe: ta članek je bil spremenjen in dopolnjen 18. maja 2022 z dodatnimi informacijami o tej temi.